Da vas ne zavedem z zapisom o knjigi Kemoterapija zdravi raka in zemlja je ravna plošča, moram pošteno napisati še tole, čeprav mi to nič ne diši. Ker se ne sklada z mojim dosedanjim prepričanjem in ker še globlje posega v mojo zasebnost. A ne želim nikomur škoditi, zato bom napisala nadaljevanje.
Da ne bo tako pusto, pa bom vmes nalepila nekaj fotografij, kako sem okupirala dnevno sobo. Moja soba je sicer v zgornjem nadstropju in bi mi hoja po stopnicah petkrat na dan bila po operaciji preveč utrujajoča. Tolikokrat si grem namreč kaj pripraviti za jesti. Sedaj pa imam posteljo tik ob kuhinji – kako komot! Nenadoma ne gledam več na to, kaj bi bilo primerno za obiskovalce. In imam prečudovito ogromno spalnico, kjer zjutraj skozi velike steklene stene opazujem gozd z dvema ogromnima smrekama, včasih veverico, poslušam ptičje petje … po toliko dneh v bolnici, na majhni plastični postelji, kjer nimaš nobene zasebnosti in svobode, se počutim kot v nebesih.
Hrano si hočem namreč pripravljati sama, vedno po trenutnih željah, a seveda iz izbora zdrave hrane. V glavnem iz bio zelenjave z moje njive, nekaj še iz sobotne kmečke tržnice in Bio raja, pa tudi iz drugih trgovin, ki na mojo srečo povečujejo izbor bio hrane. Rada imam predvsem svežo solato vseh vrst z domačim olivnim oljem in limonovim sokom, joto iz kislega zelja, pa dušeno morsko ribo z zeliščno polivko (v sekljalniku zmešate sok 2 limet ali limon, žlico sojine in žlico ribje omake, veliko peteršilja, česen, spomladansko ali navadno čebulo, pol čilja, nariban 2cm košček ingverja, bio poper, če imate še citronsko travo, ki je tudi eno zelo močnih zdravil proti raku in to polijete po ribi, katero ste dušili 15 minut v malo vode brez vseh začimb, brez soli – odlično!), domač krompir kuhan v lupini, s surovim maslom in drobnjakom ter peteršiljem, pa seveda korenčkov sok s pomarančo, domača bio jajca (le ta imajo primerno razmerje med omega 3 in omega 6 maščobnimi kislinami – navadna imajo 20x več omega 6, ta pa povzroča vnetja), pa ješprenj, zelenjavne mineštre, proseno in ajdovo kašo… Predvsem pa če že kaj pečem (čebulo npr.) vedno uporabljam kokosovo mast (olje ji ne morem reči, če je pa trda), ker je dr. Budwigova že zdavnaj dokazala, da vse maščobe, razen kokosovega in palminega olja, ob segrevanju postanejo kancerogene. Kaj so mi bili pripravljeni skuhati tudi drugi, a so mislili, da ne bom pogruntala, da so pekli na olju ali svinjski masti. A sem imela bolečine po obroku in zato si kuham sama.
V prej omenjenem zapisu sem že opisala odkriti tumor v glavi in operacijo 20. avgusta. Tokrat sem po operaciji postavila sebe na prvo mesto in ves čas posvetila le sebi. Kaj bi jim pomagala, če bi se prehitro vrnila v službo in potem spet zbolela? V glavnem sem le počivala, gledala televizijo v svoji sobi in odšla na gugalnico na mojo njivo na sončenje, ko je bilo toplo. A bila sem tako brez energije, da se mi še na sonce ni ljubilo. Ne vem, ali je bilo to zaradi konoplje ali zaradi tumorja, ki je po odstranitvi prvotnega, dvocentimetrskega, pričel rasti kot nor in je 18. novembra, ko sem bila ponovno operirana, zrasel na 4×7 cm. Imajo mogoče le prav tisti, ki pravijo, da je prvotni tumor bolje pustiti pri miru, sicer po odstranitvi metastaze ponorijo?
Vmes nisem šla na onkološkega, ker sem bila prepričana, da bi me ponovna kemoterapija in obsevanje ubili. A konec oktobra so se pojavili močni glavoboli (sicer me glava nikoli ne boli) in ko sem odšla po injekcijo vitamina B12, po katero hodim vsaka dva meseca, ker brez želodca tega vitamina ne morem sama absorbirati iz hrane, me je moja osebna zdravnica takoj poslala na nevrološko. Videla je povešenost levega ustnega kotička. Samo en pogled ji je zadoščal. Tako da mi je žal za moje prejšnje razočaranje nad klasično medicino. Resda je zdravnike v veliko primerih zlorabila kapitalistična farmacija, ki je testirala le zdravila, kjer si je lahko obetala visoke dobičke. Tako imajo zdravniki na voljo le to, ne pa velikokrat učinkovitejših naravnih zdravil, ki nimajo stranskih učinkov. A večina zdravnikov si je izbrala poslanstvo pomagati drugim ljudem in imajo ogromno znanja in bi jim morala bolj zaupati.
Kot mi je zabičala že moja prejšnja osebna zdravnica, rak je tako huda bolezen, da moramo vključiti obe, klasično in alternativno medicino, ker je samo kombinacija obeh zmagovalna.
Da preidem k bistvu. Na srečo je bila tudi operacija 18. novembra uspešna. Pomeni tumor odstranjen, posledic nisem občutila, ker se ni nikamor vraščal. Se pa ne bom več hvalila, kako pametna sem, ker če sem imela v glavi še prostor za tumor 4×7 cm, je očitno veliko praznega prostora notri 🙂
Kirurgu sem pred operacijo obljubila, da bom tokrat šla na onkološkega. Sicer je večurno naporno delo kirurga (ki dela pod mikroskopom, torej v največji možni koncentraciji) in celotne ekipe zaman. Tako sem se bala onkološkega. Mojo onkologinjo sem sicer najprej poskusila prepričati, da bi prebrala knjigo Kemoterapija zdravi raka in zemlja je ravna plošča, a nisem bila uspešna. Vrhunska strokovnjakinja je in če bi h klasični medicini dodala še alternativne pristope (ki so za vsako vrsto in stopnjo raka drugačni), bi bila to zmagovalna kombinacija. Ni mi ravno uspelo, sem pa zagledala iskrico v njenih očeh, iskreno zanimanje za hip, ki je pokazlo, kako se trudi pomagati svojim pacientom, da ji ni vseeno. Sicer sem zelo močna osebnost, a me je obvladala. Vedno nadzorujem, kakšna dodatna zdravila mi poskušajo dajati in sem takoj ukinila zdravilo za zaščito želodca (če ga pa nimam, zdravilo pa škodi jetrom) in zdravilo proti epilepičnim napadom (če jih pa nimam, zdravilo pa škodi ledvicam). Ko so ji sestre to povedale, je privihrala in dejala, da če ne bom jemala tega, mi ne bo dala Dexametazona, brez tega pa smo na biti ali ne biti (to je bilo pred drugo operacijo). Sama nad sabo sem bila začudena, kako sem v hipu popustila in jo ubogala. Vi bi morala vzgajati moje otroke, sem rekla.
Potem sem odšla h kitajskemu zdravilcu, ki mi je z akupunkturo postavil nazaj imunski sistem po kemoterapijah in obsevanjih pred tremi leti. Mogoče je bilo pa to narobe, da tega nisem naredila po prvi operaciji, sem pomislila. Pa se me tokrat ni hotel niti dotakniti. Eno uro je porabil, da me je prepričal, da moram najprej na onkološkega. Imela sem nešteto pomislekov, pa mi je vse razbil. Medrol, katerega sem tako težko jemala, ker blokira moj imunski sistem, je pojasnil, blokira samo tisti del imunskega odziva, ki sicer povzroča vnetje in zame ogrožujočo oteklino v možganih. Naj se ne zanašam na moj imunski sistem, ker celice označevalke (ki sicer označijo okvarjene celice in napadalce, da jih celice ubijalke potem pobijejo) celic tega tumorja očitno niso prepoznale kot sovražne in nam tako ne preostane drugega, kot da napademo vse mlade celice – kar počno kemoterapija in obsevanje. Da vidi, da imam še ogromno vitalne energije in da bo telo to zdržalo. In se kasneje povsem obnovilo, saj se na sedem let itako obnovijo vse celice.
Če me še kitajski zdravilec pošilja na onkološkega, mi je o očino to namenjeno sem pomislila in se nenadoma vdala.
Dvakrat sem bila hospitalizirana nepričakovano in sem potem pošiljala sinove domov vsak dan še po kaj, pa mi je vedno nekaj manjkalo. Tokrat sem pred pregledom na onkološkem za vsak slučaj pripravila popoln kovček, celo limone, sol, poper, čili, olivno olje in oreščke za izboljšanje njihove hrane, ki je močno prekuhana, brez zelišč, začimb in maščobe čisto omledna. Pa mi tokrat ni bilo potrebno ostati. Nič kemoterapije tokrat, je rekla zdravnica in me neskončno osrečila. Obsevanje, desetkrat, cele glave, pa ja. Ker sem obljubila kirurgu in ker si ne morem privoščiti, da tumor spet zraste, sem jih ubogala. Kirurgi so se čudili, da še niso videli, da bi tumor v tako kratkem času toliko zrasel, kot je meni po prvi operaciji. V tem času sem jemala 1 ml konopljinega olja (iz medicinske konoplje) v obliki svečk dnevno in v glavnem počivala in kar naprej nekaj jedla. Apetit povzroč ravno konoplja. Tako je imel tumor vedno dovolj hrane. Čeprav nisem jedla jedi, ki vsebujejo sladkor in belo moko, telo iz ogljikovih hidratov vseeno ustvari glukozo, katero potrebuje tumor. Če bi vedela, da ponovno raste, bi se mogoče odločila za dieto, katero uporabljajo tudi v Food klinik za zdravljenje epilepsije: ko povsem izločiš ogljikove hidrate in povečaš vnos zdravih olj (poleg beljakovin in zelenjave seveda) in telo preide na pridobivanje energije iz olj, namesto iz glukoze. Zdravniki to, kdaj je telo preide na ta način, lahko vidijo po krvni sliki. Zdrave celice to zmorejo, rakave pa ne, te se lahko hranijo le z glukozo. Tako pomrejo od lakote. A je to dieto verjetno potrebno izvajati pod zdravniškim nadzorom, tudi sestaviti jo mora strokovnjak za to. Verjetno pa so ti trenutno le na dragi agleški Food klinik.
Tudi na obsevanja sem se tokrat pripravila. Po operaciji, ko sem bila še zelo šibka, sem spraznila omare (to so v resnici naše pisarniške omare za fascikle) v dnevni sobi in prinesla vsa svoja oblačila dol, da mi potem, ko mi bo spet neskončno slabo in bom čisto brez energije, ne bo potrebno hoditi v gornje nadstropje. Prosila sem starejša sinova, da se začasno preselita domov, da mi bodo pomagali po potrebi, da ne bom prepuščena sama sebi kot po prvi operaciji. Najmlajši sin vstaja ob enajstih, potem pa ima slušalke na ušesih in ga je nemogoče doklicati. Na obsevanje me je vsak dan peljal srednji sin, v dobri uri sem bila že doma. Nič hudega in tudi stranskih učinkov nisem imela. Tako sem nazadnje celo jaz kuhala njim ob nedeljah. In jim spekla polno pisanih piškotov za Miklavža, pripravila Božično in Novoletno večerjo. Vidim, da se mi splača vnaprej pripraviti, ker potem tega sploh ne potrebujem 🙂
Sem pa naprej jemala 1ml konopljinega olja (ker zmanjšuje negativne učinke kemoterapije in obsevanja), trikrat na dan žličko olja črne kumine, tableto alge Kelp in tableto C vitamina iz grenivkinih pešk. V juho sem dajala ingver, ker je to najmočnejše sredstvo proti slabosti. Na glavo sem si vsake dva, tri dni dala oblogo iz olivnega olja, žlice medu in žličke cimeta, to je sicer zelo znano sredstvo proti izpadanju las. Po zadnjem obsevanju pa še oblogo iz aloe vere in medu, ker je bilo lasišče rdeče in malo boleče, najbr opečeno. Tokrat sem se že pred obsevanjem postrigla na kratko – pa kot sem omenila zgoraj, če se pripravim vnaprej, to potem odpade – lasje mi niso izpadli.
Torej povzetek: odvisno v kateri fazi in kje se tumor pojavi. Začetna stanja, počasi rastoče tumorje bi vedno najprej zdravila alternativno, ampak pod nadzorom zdravnikov, tako da bi v primeru nadaljne rasti tumorja lahko hitro spremenili način zdravljenja. Kasneje je klasična medicina nujno potrebna, a vedno s podporno terapijo iz alternativnega nabora, zdravo hrano, razstrupljanjem in nabiranjem energije.
Rakov je nešteto vrst in na različne delujejo različna zdravila. Na vse mogoče peške marelic, katere je ljudstvo Hunza , kjer raka ne poznajo. Na druge konopljino olje, bela omela, limonova trava, limone, laneno olje, sonce, šparglji … ob super prehranjenosti organizma z vitamini in minerali iz surove bio zelenjave in sadja ter sveže iztisnjenih sokov iz njih …
V Ameriki, sem videla v neki oddaji, že obstajajo zdravniki onkologi, ki obvladajo tudi alternativno medicino in vsakemu bolniku poiščejo primerne spremljevalne terapije. Bolnici z rakom na prsih, ki je imela že metastaze po kosteh, so iz diete izločili sojo in sojine izdelke ter piščanca zaradi visoke vsebnosti estrogena, predpisali bio hrano, veliko prehranskih dodatkov ter pregrevanje v infrardeči savni – in jo povsem pozdravili. Tumorji so se zmanjševali tako hitro, da je bil celo zdravnik presenečen.
Kombinacija klasične in alternativne medicine bi bila torej rešilna. Upajmo, da bodo onkologi to spoznali. Saj je tudi njim hudo, ko vidijo, kako jim bolniki umirajo.
Čistim sedaj bolj na hitro, kar se je pokazalo na fotografiji zaradi fleša – a se tukaj vidi, kako blizu kuhinje imam sedaj posteljo. Luksuz. Za ostale pa so fantje in punca (punca mojega srednjega sina je krasna punca) za silo opremili nekdanjo pralnico v zgornjem nadstropju v kuhinjo, tako da je ta kuhinja sedaj samo moja in mi ni več potrebno pospravljati in pomivati, razen za seboj. Dvajset let sem si to želela – da bi me pospravljena kuhinja od zjutraj pričakala tudi zvečer, ko sem prišla iz službe. Prvič v življenju sem reagirala egoistično. Za svoj apartma sem zasedla njlepši del hiše, z največ sonca.
newzealandmylove 